Ko ti je lastni um v napoto: kako na coachingu podpiramo nevrološko preobrazbo vodij
V coachingu z vodji se redno srečujem z isto temeljno dinamiko – nekdo želi delovati drugače, pa kljub zavedanju znova zdrsne v stare odzive. In tu ne gre za pomanjkanje volje ali zavzetosti. Gre za nekaj globljega: naš um, ki je bil zasnovan za preživetje, ne za spremembo.
Ni dovolj, da vemo, kaj želimo spremeniti. Pomembno je razumeti, kako sprememba sploh postane mogoča. In prav tu v coaching vstopi nevroznanost.
Nevroplastičnost pomeni, da so naši možgani spremenljivi. Z vsako izkušnjo, mislijo, vprašanjem ali zavestno izbiro ustvarjamo ali rahljamo povezave med nevroni.
V coachingu ta proces podpremo z:
Ko to počnemo zavestno in konsistentno, se začnejo dogajati premiki - ne le v vedenju, temveč tudi v globini doživljanja.
1. Samospoznanje kot praksa, ne teorija
Skoraj vsak coaching proces se začne z vprašanji, ki vodjo obrnejo navznoter: Kaj je to tukaj sprožilo? Kateri del tebe je reagiral? Ali si to res ti – ali tvoja zgodba iz preteklosti? Vodja začne opažati svoje avtomatizme. In s tem, ko jih opazi, se začne možnost izbire.
V ozadju: aktivacija prefrontalnega korteksa in oslabitev starih reaktivnih poti.
2. Prepoznavanje zaznane nevarnosti
Za stresnimi odzivi pogosto stoji notranji sistem, ki zaznava nevarnost. Pogosto se pokaže, da za stresom, obrambnim tonom ali potrebo po nadzoru stoji notranji zaznavni sistem, ki v nejasnosti vidi grožnjo. Skupaj ozavestiva, kako ta občutek nastane in kako mu ni treba verjeti.
Na ravni možganov: Zmanjšujemo zaznano ogroženost in gradimo psihološko varnost.
3. Tišina in refleksija kot orodje
Coaching omogoča tišino, v kateri pride uvid. Tišina, ki omogoča, da se misel “razveže”, da se notranji vzorec pokaže in izgubi svojo moč. Vodje pogosto prvič po dolgem času začutijo, kako malo prostora si dajejo za uvide.
V možganih: aktivacija default mode network – sistem za povezovanje in razumevanje.
4. Razbijanje mentalnih bližnjic
Vodja morda misli: “To pač ni zame.” Skupaj preveriva: je to prepričanje resnica ali zgolj utrjena miselna pot? Z vključevanjem drugačnih perspektiv (včasih tudi s simulacijo alternativnih pogledov) treniramo miselno fleksibilnost.
Učimo se spraševati drugače, videti več možnosti kar gradi nove kognitivne poti.
5. Odučenje: Opuščanje starega, da lahko pride novo.
To je pogosto najmočnejši del coachinga. Ne gre za to, da nekaj “odstranimo”. Gre za to, da star vzorec dobimo v stik in mu dodamo nov pomen. Če je nekdo vse življenje reagiral z obrambnostjo, ker se je bal zavrnitve, mu coaching omogoča, da to izkušnjo prikliče, a jo tokrat izkusi drugače. S podporo. Z zavedanjem. Z novim pomenom.
Na nevrološki ravni gre za rekonsolidacijo spomina. Na človeški ravni pa za globoko transformacijo.
6. Čustva kot smerokaz
Čustva niso šibkost ampak so smerokaz. Na coachingu čustev ne umikamo. Jih poslušamo. Jih prevedemo. Jih uporabimo kot vhod do bistva. Vprašanja, kot so: Kaj to čustvo želi povedati? odprejo vrata v celostno razumevanje; brez potrebe po analizi ali popravljanju. Čustva so katalizator nove povezanosti s sabo.
V resnici je coaching, kot ga izvajam, prostor, kjer vodja prvič izkusi nekaj drugačnega: drugačen stik s sabo, drugačno regulacijo, drugačen odnos do svojih misli, občutkov in odzivov. In prav to – ta nova izkušnja – je osnova za novo nevronsko pot, ki z vajo lahko postane nova navada. Vodja takrat ne razmišlja več le drugače. Začne tudi biti drugače.
🎯 Primer iz prakse: Ko preobremenjen vodja (nezavedno) mikrovodi
Začetna situacija
Vodja pride na coaching z izjavo: “Vse moram še enkrat preveriti. Nihče ne misli dovolj vnaprej. Če ne držim vsega pod kontrolo, gre nekaj narobe.” Zveni kot operativni problem. V resnici pa gre za globoko notranjo dinamiko nadzora, pogosto preoblečeno v učinkovitost, a z visoko ceno: izgorelost, utrujeni odnosi, ekipa brez samoiniciative.
Kaj se dogaja na ravni možganov?
Za mikrovodenjem pogosto stoji: notranja negotovost, nezavedno prepričanje, da »zaupati pomeni izgubiti nadzor«, avtomatski stresni odziv, ki aktivira preživetvene strategije: naredi sam/a, bodi natančen/a, popravi za drugimi. V možganih to pomeni: aktivacijo amigdale (alarmni center), zmanjšano zaupanje v druge, vklop stare nevronske poti, kjer je “nadzor = varnost”.
Kaj naredimo na coachingu?
Ustavimo “avtopilota” in pogledamo pod površje Preveriva, kaj se resnično zgodi v trenutku, ko delegira in mu ni udobno. Pogosto pride do notranjega glasu, ki pravi: “Če spustim, bo to dokaz, da sem šibek/šibka.” “Ne morem si privoščiti napake.” Tu se začne delo z notranjim varnostnim sistemom in ozaveščanje miselne povezave med zaupanje in nevarnostjo.
Prepoznava, kako je ta vzorec nekoč pomagal. Skoraj vedno je ta način delovanja nekoč bil nujen. Morda doma, kjer ni bilo prostora za napake. Morda v prvi službi, kjer so morali biti 150-odstotni, da so preživeli. S tem damo staremu vzorcu priznanje in hkrati dovoljenje, da ni več potreben. Gradimo notranji občutek varnosti in ne le strategij. Vodja se ne uči samo, kako “bolje delegirati”. Najprej ustvarimo občutek, da je mogoče spustiti in ostati psihološko varen. To je pogosto izkustveno: s povezavo z dihom, z opazovanjem telesnega signala, z zavedanjem, da zaupanje drugim ni izguba kontrole, ampak ustvarjanje prostora. Na ravni možganov: zmanjšanje aktivnosti v amigdali, krepitev prefrontalne regulacije.
Vpeljava mikrokorakov prenosa odgovornosti
Skupaj oblikujeva varen eksperiment: eno nalogo popolnoma preda, jasno postavi okvir, se zavestno ne vmešava. To je začetek nove nevronske poti, kjer delegiranje = stabilnost. Zgodi se sprememba identitete: iz »tistega, ki vse drži skupaj«, v »tistega, ki drugim omogoča, da zrastejo«. Na koncu procesa se pogosto spremeni temeljno doživljanje vloge: “Moj cilj ni več, da vse opravim. Moj cilj je, da gradim ekipo, ki zna misliti brez mene.” To ni samo sprememba vedenja. To je sprememba notranje slike o sebi kot vodji.
Coaching je prostor za novo izkušnjo
Coaching ne reši preobremenjenosti z orodji, temveč z notranjo transformacijo. V coachingu ne rešujemo “kako bolje razporejati čas”, ampak zakaj se vodja nezavedno še vedno preveč identificira z vsem, kar se mora zgoditi. Ko se sprosti notranji pritisk, pride prostor za: bolj jasne prioritete, zaupanja polne odnose, vodjo, ki vodi iz stabilnosti in ne iz strahu pred padcem sistema.
Kot coachinja ustvarim pogoje, da vodja s samim sabo pride v stik na nov način in iz te globlje povezanosti začne delovati drugače. Ko se spremeni izkušnja, se spremeni povezava v možganih. In s tem se spremeni vedenje. Naravno, stabilno, trajno.
📩 Te zanima coaching na podlagi nevroznanosti?
Če si tudi ti želiš opustiti vzorec, kjer nosiš vse in zgraditi nov občutek zaupanja vase, v druge in v proces se nam oglasi. Coaching je kraj, kjer se lahko prvič počutiš varno, tudi če ne držiš vsega pod kontrolo.
Piši nam, če želiš podpreti razvoj notranje stabilnosti, boljše odzive in celovito vodenje.
JASNA KNEZ, MCC, EIA MASTER, ITCA in ESIA
Coach & team coach & mentor & supervisor & coach trainer & assesor